Na današnji dan, pred natanko 85 leti je bilo ustanovljeno prvo društvo oseb z okvaro sluha, v zapisih poimenovano kot Društvo gluhonemih, s sedežem v Dravski banovini, kar lahko enačimo z današnjo Zvezo društev gluhih in naglušnih Slovenije. Prvi predsednik je bil Franc Klemenčič, od leta 1934 naprej pa Ciril Sitar. 27. julija 1931 je bilo tako ustanovljeno prvo društvo, kjer je bila v ospredju delovanja solidarnost med člani, pravna pomoč in zaščita pred izkoriščanjem ter iskanje zaposlitev. Kot pomembno nalogo društva so zapisali tudi prizadevanje za priznanje človekovega dostojanstva in enakost pri delu.

Finančna poročila društva niso dostopna, zato o njegovem materialnem položaju težko sklepamo. Ob upoštevanju dejstva, da je bila obvezna članarina 1 dinar mesečno, o večjem kapitalu društva ne moremo sklepati. Vsekakor je bila takrat bolj pomembna socialna solidarnost med člani društva, ki jim je zagotavljala potrebno varnost, predvsem pa razumevanje težav, ki jih življenje z okvaro sluha prinaša.

Zapisi pričajo tudi o tem, da se je društvo povezovalo s Podpornim društvom za gluhonemo mladino, saj so odrasli člani menili, da je treba gluhim otrokom pomagati.

Ob svoji 5-letnici delovanja je društvo poslalo pismen poziv vsem gluhim, naj se vključijo v družbo in pridružijo k borbi za svoj obstoj, pravico do boljšega življenja, usposabljanje in zaposlovanje in šolanje vseh gluhih Slovencev. Tako je klubsko delo prešlo meje Ljubljane in prešlo v delovanje na področju celotne Slovenije. Osnovano je bilo društvo v Mariboru, ki je bilo že takrat uspešno.

O prvem športnem povezovanju gluhih pričajo zapisi o vključevanju gluhih v Sokolsko društvo Tabor, vodil jih je Avgust Humar. Druga pomembna akcija pa je bila ustanovitev dramsko-umetniške skupine gluhih, leta 1935, pod vodstvom Berte in Vinka Rupnika. Tako je društvo naredilo prve korake za predstavitev svojih sposobnosti v javnosti in povezovanje z njo. Rupnikovo umetniško vodenje skupine je temeljilo predvsem na pantomimi, najbolj znani in prvi uprizorjeni igri (1935) pa sta bili humoreska Črnec in drama Oče. Vse do leta 1941 so izvedli še vsaj 30 predstav. Prihodke od predstav so uporabili za plačilo režiserja, preostanek denarja pa so namenili šoli za otroke preko Podpornega društva. Za propagando nastopov je poskrbel Jože Bergant. Nastopali so tudi v Zagrebu, njihov nastop v Beogradu pa je preprečil razmah druge svetovne vojne.

Med drugo svetovno vojno je bila Slovenija razdeljena na dve okupacijski coni – ena je pripadala Italiji, druga Nemčiji. Nedolgo za okupacijo je Društvo gluhonemih Dravske banovine dobilo poziv okupacijskih organizacij, naj se vključijo v njihovo delo. Takratni predsednik Ciril Sitar takšnemu sodelovanju ni bil naklonjen, na odziv se niso odzvali, društvo pa razpustili. Čeprav je bilo društvo formalno gledano razpuščeno, se je družabno življenje gluhih odvijalo naprej. Sestajali so se po kavarnah, hišah, največkrat pri Lasanovih v Mostah. Mnoge so odpeljali v internacijo v Italijo, med njimi Cirila Sitarja in Jožeta Berganta. Tako se je končala prva faza organiziranja gluhih na Slovenskem.